GRAD

Vas Grad se v zapisanih zgodovinskih dokumentih prvič pojavi leta 1365 pod imenom Waraliafalo. Leži sredi zahodnega dela Goričkega in sega na vzhodu na greben, kjer meji na Radovce in Vidonce, na zahodu na greben, kjer se stika z Dolnjimi Slaveči, Gornjimi Slaveči in Kuzmo. Vas ima bogato in pestro zgodovino in seveda veliko zgodovinskih in sakralnih elementov. Med njimi je vsekakor najveličastnejši grad Grad.

Grajsko poslopje spada med najobsežnejše fevdalne komplekse na Slovenskem. Grad je sezidal viteški red templarjev. Templarji so tu gospodarili v času križarskih vojn. Grad je prava posebnost, saj nas najprej preseneti nenavadna oblika notranjega dvorišča z višjim zahodnim in nižjim vzhodnim nivojem, kar je posledica oblike grajskega hriba. Grajsko dvorišče, ki ga obdajajo stolpaste arkade, obkroža peterokotni tloris obodnih traktov, ki sežejo ponekod v prvo, ponekod pa v drugo nadstropje. Čeprav se v zasnovi skrivajo elementi srednjeveškega grajskega jedra, kaže danes celota baročno podobo iz 17. stoletja. Med njo so vpleteni tudi deli iz 16. in 18. stoletja (1751), kar velja posebej za kapelo z razgibano streho in za zvonik. V gradu so ogromne kleti in ječe. Celota je obsegala velik vrt pred gradom z dvema ribnikoma, ki sta služila za dopolnitev udobja grajske gospode. Znotraj grajskega obzidja je s ploščo zavarovan globok vodnjak, ki je bil posebno dragocen v času napadov, saj je bilo poslopje sezidano tudi zaradi obrambnih potreb. Vodnjak je vklesan v živo skalo. Najpomembnejši in najlepši del gradu je bila jugozahodna stran, kjer je bil stanovanjski del s stekleno teraso, pred njo pa lep cvetlični vrt z ribnikom in vodnjakom, ki stoji še danes.

V vzhodnem traktu gradu se nahajajo prostori in pisarne Krajinskega parka, v pritličnem delu pa so predstavljene delavnice domače obrti in prostori, ki služijo predstavljanju parka in lokalnih posebnosti. Med predstavljenimi domačimi obrtmi lahko obiskovalci vidijo črno kuhinjo z odprtim ognjiščem, žganjekuho, zeliščarstvo, tkalnico, kovačnico ter lončarsko in kolarsko delavnico.
V gradu se nahaja v obnovljenih sobanah poročna dvorana, kjer se že nekaj let pari poročajo in obnavljajo svoje zaobljube.

Okoli gradu se razteza park, zgrajen v angleškem stilu. V njem najdemo stare tulipanovce, ki so med najstarejšimi v Sloveniji, rdeče bukve in hraste, sofore in druga drevesa, ki še danes lepšajo podobo parka.

Okoli gradu se spleta več legend. Ena izmed njih je legenda o graščaku, ki je želel krono letečega zmaja. Znana pa je tudi legenda o graščakovem sinu in vrtnarjevi hčeri, ki pa se ni končala srečno.

Obiščite edinstven grad Grad v Prekmurju!

SELO

Rotunda v Selu – letno privabi več tisoč turistov

Vas Selo se nahaja dva kilometra zahodno od slovensko-madžarske meje, je idiličen gorički kraj, razloženo naselje, skupine hiš pa najdemo po vrhovih in dolinah. Selo je znano predvsem po romanski rotundi iz 13. stoletja, ki je biser romanske arhitekture in gotskih slikarij. Vizitacijski zapisniki, ki se sklicujejo na ljudsko izročilo, trdijo, da so jo zgradili templarji iz Sobote, ki so imeli tukaj svojo poletno rezidenco, kamor so hodili na oddih.

Leži v dolini Kobiljskega potoka ob srednjeveški prometni poti iz Alp v Panonsko nižino. Kapelica okrogle oblike je zgrajena iz opeke, glino in ilovico pa so pridobivali v neposredni bližini. Kamnit je edinole podstavek, celotna valjasta zunanjščina pa je opremljena s plitvimi lizenami, ki izhajajo iz podzidka in nosijo na vrhu bogat podstrešni venec. Okenca na južni strani imajo značilne romanske oblike, so ozka in visoka, zgoraj se polkrožno zaključujejo in so močno poševno vrezana v steno, da prepuščajo čim več svetlobe in niso zasteklena. Izredno spomeniško vrednost rotunde dopolnjujejo freske na stenah in na kupolastem oboku. S poznoromansko arhitekturo in gotskimi slikarijami spada Selo med najpomembnejše umetnostne spomenike na Slovenskem. Znamenit je bil tudi gotski oltar, ki so ga v 19. Stoletju prepeljali v Budimpešto in je v tamkajšnjem muzeju. Ta oltar je že vizitacijski zapisnik iz leta 1698 imenoval za prastarega. Oltar je bil zelo bogato poslikan in kiparsko okrašen.

Prvotno podobo so rotundi Sv. Nikolaja povrnili po obsežnih rekonstrukcijskih, konservatorskih in restavratorskih delih leta 1956. Odstranjen je bil zvonik, namesto njega pa zgrajena polkrožna apsida, uredili pa so tudi prvotni vhod. Pločevinasto streho so zamenjali s skodlami. Ob cerkvi je tudi energetska točka, v kateri se stikata energiji Kozmosa in Zemlje.

V neposredni bližini rotunde je staro pokopališče, kamor so nekoč pokopavali katoličane in Sela in Prosenjakovec. Na tem pokopališču počiva tudi nekaj članov prosenjakovske grofovske družine Matzenau. V Selu v zaselku Betlehem je tudi evangeličanska cerkev, ki je bila zgrajena leta 1939.

 

ŽENAVLJE

Ženavlje

Majhna gorička vasica Ževalje leži na skrajnem severovzhodnem območju Slovenije v občini Gornji Petrovci. Ženavlje je od Murske Sobote oddaljeno približno 30 kilometrov, leži na nadmorski višini od 300 do 360 metrov, hiše, ki so večinoma na pobočju, pa so razporejene na obeh straneh rečice Krka. Vas je bila prvič omenjena leta 1387 kot Gnyanon in leta 1499 kot Gyenawle.

V vasi poleg evangeličanov, ki so v večini, živijo še pripadniki katoliške in binkoštne veroizpovedi. Tu je tudi binkoštna cerkev, v kateri so vsako leto razni tabori, na katere prihajajo pripadniki različnih veroizpovedi. Binkoštno versko skupnost sta v Šulincih ustanovila zakonca Novak, ki sta se vrnila iz Amerike, leta 1937 se je preselila v Ženavlje, kjer so se verniki zbirali v raznih domovih, spomladi 1948 pa so začeli graditi lastni molitveni dom. Odprli so ga v začetku julija 1980.

Ženavlje sta leta 1934 na evropski zemljevid postavila stratosferska letalca profesor Max Cosins in njegov asistent Nere Van der Elst. Bilo je lepega avgustovskega večera, ko sta s stratosferskim balonom prisilno pristala v Ženavljah. Tisto jutro sta vzletela z letališča v Belgiji, dosegla sta višino 16 tisoč metrov in sta nameravala pristati v Avstriji. Neugoden veter ju je zanesel drugam in tako sta pristala v Ženavljah. Dogodek in srečanje z vaščani je v romanu Nebo nad Ženavljami lepo opisal pisatelj Milan Vincetič. Za Goričko je bil ta dogodek prava senzacija,saj je prišlo v kraj več kot 6.000 ljudi, o dogodku pa so poročali evropski in svetovni mediji. 18. avgust, ta dan je tu pristal balon, je postal občinski praznik, na mestu pristanka pa so postavili tudi spominsko obeležje v obliki, ki simbolizira balon,ustvaril pa ga je akademski kipar Mirko Bratuša.

(more…)